Suchergebnisse

U radu su predstavljeni najznačajniji događaji i procesi u poslednjoj obnovi srbistike, koja se vezuje za ime profesora Petra Milosavljevića, kao i za druge filologe okupljene oko Pokreta za obnovu srbistike. Posebna pažnja je posvećena osnivanju Društva za obnovu srbistike u Prištini. U drugom delu rada akcenat je stavljen na razvoj nacionalne filologije (posebna na faze promena imena studijskog programa i departmana) na Filozofskom fakultetu u Nišu. Ističe se značaj ustanovljenja i postojanja imena srbistika u okviru studija srpskog jezika i književnosti na ovom fakultetu.

The paper explores the strategic aim (purpose) as the main determinant of Croatian language teaching theory and practice. The research aimed to establish how strategic aims were embedded in high school curricula for the Croatian language from the 1970s to the 2020s and the extent to which they were related to teaching efficiency. Based on the literature and reflection on personal teaching practice, criteria for evaluating the strategic aim of the subject Croatian language were established. The high school curricula for the subject Croatian language from 1974, 1984, versions of the curriculum from 1990 to 1995, followed by the version from 2003 and, finally, the 2019 Croatian language Curriculum were analyzed, classified, compared and evaluated. The hypothesis that high school curricula for the subject Croatian language from the 1970s to the 2020s have not set the provision of purpose in a quality manner was confirmed. Not one of the mentioned documents met all of the criteria for defining purpose. During the socialist era, the essence of the subject was suppressed, whereas in democratic Croatia the curricula improved with respect to defining the purpose. This trend, however, was stopped with the Curriculum. ; Rad se bavi proučavanjem strateškoga cilja (svrhe) kao glavne odrednice nastavne teorije i prakse Hrvatskoga jezika. Cilj proučavanja bio je utvrditi kako su u srednjoškolskim planovima i programima Hrvatskoga jezika od 70-ih g. XX. st. do 2020. g. postavljeni strateški ciljevi i u kojoj su mjeri bili povezani s učinkovitošću nastave. Na temelju literature i refleksije osobne nastavne prakse utvrđeni su kriteriji vrednovanja strateškoga cilja Hrvatskoga jezika. Analizirani su, klasificirani, uspoređeni i vrednovani srednjoškolski planovi i programi Hrvatskoga jezika iz 1974., 1984., programske inačice od 1990. do 1995., potom ona iz 2003. g. i Kurikulum Hrvatskoga jezika iz 2019. godine. Potvrđena je hipoteza da u srednjoškolskim planovima i programima Hrvatskoga jezika od sedamdesetih godina XX. st. do ...

Heutzutage ist Mehrsprachigkeit ein breites Thema, dass sich nicht nur auf die Sprachwissenschaft bezieht, sondern auch ein Bestandteil anderer Bereiche wie Politik, Psychologie, Sozial- und Erziehungswissenschaft ist. Dass die Kinder und Jugendlichen mindestens zwei Fremdsprachen erlernen sollten, ist heutzutage eine der Leitideen des Europarates. Die sprachliche Konstellation wird durch die mitgebrachten Sprachen der Einwanderer vervielfältigt, was sowohl für die Situation im deutschsprachigen Gebiet als auch in Slowenien gilt. Die zunehmend heterogene sprachliche Komposition in der Schule zeigt den Bedarf an einer anderen Organisation des Unterrichts, besonders aber des Sprachunterrichts. Die Schüler mit Migrationshintergrund bringen ihre eigene Mehrsprachigkeit mit ins Klassenzimmer, für die es dort Zeit und Raum geben sollte. Obwohl noch kein umfassendes Modell für den Unterricht in sprachlich heterogenen Klassen existiert, gibt es einige Mittel und Wege, die den Lehrkräften bei der Unterrichtsgestaltung helfen können. Die Unterrichtsbeobachtungen führten zur Erkenntnis, dass es auch von der Motivation und positiven Einstellung der Lehrkraft abhängt, wie sich der Unterricht in einer sprachlich heterogenen Klasse entwickeln wird. Die Lehrkraft ist selber für neues Wissen offen, fordert die Migrantenschüler auf, über ihre Kultur und Tradition zu erzählen oder einzelne Wörter in ihre Muttersprache zu übersetzen. Sie bemüht sich für interkulturelle Themenauswahl und Verbreitung der positiven Einstellung über Mehrsprachigkeit und Migration, damit auch Schüler der slowenischen Herkunft davon profitieren. Bei den Nachhilfestunden, die individuell oder im Paar verliefen, wurden die Migrantenschüler besser kennengelernt. Von Interesse war ihnen die Lernhilfe anzunehmen und festzustellen, welche Faktoren den größten Einfluss auf ihren Sprach- bzw. Fremdspracherwerb haben. Es hat sich erwiesen, dass der entscheidende, lernerinterne Faktor die Motivation ist. Leider sind die Migrantenschüler für den Erwerb der Zielsprache Slowenisch, wie auch für die Fremdsprachen, wenig motiviert. Vor allem am Anfang ist auch ihre Selbstschätzung bzw. ihr Selbstbewusstsein problematisch. Manche von ihnen sind aufgrund schlechter sprachlicher Kompetenz in den kommunikativen Situationen unsicher und müssen ermuntert werden, nicht so viel über die Korrektheit nachzudenken, sondern einfach zu sagen, was sie sagen wollen. Im Hinblick auf lernerexterne Faktoren ist das Lernumfeld von Bedeutung, wozu die Unterrichtspraxis der Lehrkräfte wie auch Atmosphäre in der Klasse gehört. Die Migrantenschüler, die die Lernhilfe angenommen haben, kamen aus unterschiedlichen Klassen, jedoch wurde aus ihren Heften, Übungen und Tests ersichtlich, nach welcher Methode die Lehrkraft unterrichtet und welche Art des Wissens von den Schülern verlangt wird. Nach den Aussagen der Migrantenschüler hat sich besonders am Anfang ihrer Ankunft nach Slowenien die Integration als problematischer Faktor erwiesen, die sich aber gegen das Ende des Schuljahres deutlich verbessert hat. Sowohl im Unterricht als auch bei der individuellen Arbeit ist zu berücksichtigen, dass sich diese Jugendlichen in einem empfindlichen Alter befinden und als Zugabe noch mit der Anpassung an eine andere Kultur zu kämpfen haben. Diese Arbeit führte zur Erkenntnis, dass Sprache und Kultur für die Einwanderer die wichtigsten Bestandteile ihrer Identität sind, die respektiert werden müssen. Dafür muss die sprachliche und kulturelle Diversität im Schulalltag als eine Herausforderung gesehen werden und nicht als etwas, was man vermeiden oder sogar ignorieren würde. ; Večjezičnost velja v sodobnem času za kompleksen pojav, ki se ne tiče zgolj jezikoslovja, temveč tudi ostalih področij kot so politika, sociologija, ter vzgoja in izobraževanje. Ko poskusimo pojasniti kaj večjezičnost sploh je, naletimo na številne definicije, ki so med seboj zelo heterogene. Poleg tega je pri določanju večjezičnosti vprašljiva tudi stopnja zahtevanega znanja in področja obvladovanja nekega jezika (Knaflič 2010). Evropska unija in Evropski svet si prizadevata za ohranitev raznolikosti jezikov in kultur in širjenje pozitivne naravnanosti do večjezičnosti, tako da bi vsak Evropejec govoril vsaj tri jezike. Od leta 2002 se jezikovna politika Evropske unije ravna po formuli (1 + 2), po kateri bi naj vsak otrok poleg maternega jezika (L1) usvojil še vsaj dva tuja jezika. Le teh se otroci najpogosteje naučijo prav v šoli za kar je bistvenega pomena kvaliteten in učinkovit pouk tujega jezika (GERS). Kulturna in jezikovna raznolikost Evrope je povezana tudi s preseljevanjem. Posledice migracij so privedle do tega, da je v slovenskih osnovnih in srednjih šolah vse več otrok priseljencev. To je pripeljalo do spremembe perspektive in načina poučevanja tako tujih jezikov, kot tudi ostalih predmetov. Trenutno stanje spodbuja vse večjo potrebo po zanimanju in smernicah za uspešno vključevanje otrok priseljencev, pri katerih je znanje slovenskega jezika v večini na zelo nizkem nivoju, hkrati pa se od njih pričakuje čim prejšnje vključevanje v normalen pouk pri vseh predmetih. Ena izmed slovenskih šol, ki se srečuje z visokim odstotkom dijakov priseljencev, je Srednja ekonomska šola in gimnazija Maribor. V sklopu empirične raziskave so bile na šoli od septembra 2017 do junija 2018 izvedene hospitacije pri pouku nemškega jezika, prav tako pa je bila dijakom priseljencem nudena brezplačna učna pomoč pri omenjenem predmetu.

An important aspect of macroeconomic policy is to monitor the time path of the current account, which can be considered as a measure of national net indebtedness. If current account defi cit is stationary, the external debt is sustainable. In this paper we test the long-run relationship between imports and exports in sixteen transition European countries, using quarterly data from different years in the 1990s to the end of 2006. In order to test the possible cointegration between exports and import in the sample countries, we apply the Johansen approach. We find existence of cointegration in 10 out of 16 analyzed countries. However, restrictions on long run coefficient suggest that current account deficit is sustainable only in 5 countries. ; Nadgledanje vremenske putanje tekućeg računa bilance plaćanja, kojeg možemo smatrati mjerom neto zaduženosti privrede, važan je aspekt makroekonomske politike. Naime, ako je tekući račun stacionaran, vanjski dug je održiv. U ovom radu testiramo dugoročni odnos uvoza i izvoza roba i usluga za šesnaest europskih tranzicijskih zemalja koristeći tromjesečne podatke od devedesetih godina prošlog stoljeća do kraja 2006. Koristi se Johansenova kointegracija da bi se detektiralo postojanje kointegracije između uvoza i izvoza u zemljama iz uzorka. Kod deset zemalja potvrđeno je postojanje kointegracijskog odnosa između uvoza i izvoza. Međutim, uvođenjem restrikcija na dugoročne parametre, zaključuje se da je defi cit tekućeg računa bilance plaćanja održiv u svega pet zemalja.

Predmet istraživanja ovog rada jesu politički odnosi između Srbije i Crne Gore od raspada Državne zajednice Srbije i Crne Gore 2006. godine do 2021. godine. Nakon referenduma na kome Crna Gora tesnom većinom stiče nezavisnost politički odnosi između nekada dve bliske zemlje u godinama koje su usledile postajali su sve teži i opterećeniji – od pitanja položaja srpskog naroda, jezika i pisma i Srpske pravoslavne crkve u Crnoj Gori, preko priznanja tzv. nezavisnosti Kosova od strane zvanične Podgorice 2008. godine i navodnog državnog udara u Crnoj Gori koordinisanog od strane zvaničnog Beograda 2016. godine, pa sve do izbijanja litija 2019. godine i promene vlasti u Crnoj Gori 2020. godine i uloge Srbije u njima. Cilj istraživanja jeste da se dubinskom politikološkom analizom prikaže presek najvažnijih elemenata srpsko-crnogorskih odnosa tokom većeg dela 21. veka, te ukaže na izazove u okviru istih, ali i na moguća polja saradnje. Rezultati istraživanja pokazali su da je period vladavine Demokratske partije socijalista od 2006. do 2020. godine obeležen najlošijim odnosima dve zemlje u istoriji i krajnje neprijateljskim odnosom Crne Gore prema Srbiji, ali i da od 2020. godine, uprkos još uvek brojnim nerešenim problemima, postoji znatno više prostora za dobrosusedske odnose i partnersku saradnju. Zaključak je da su Crna Gora i Srbija istorijski, kulturološki i ekonomski toliko povezane da je dugoročno gledano budućnost Crne Gore nezamisliva bez tesne saradnje sa Srbijom po svim pitanjima. U istraživanju smo koristili istorijsku metodu, metodu analize i komparativnu metodu.

Vrijeme kada nisu postojali odnosi između politike i sporta, bilo da se radi o svakodnevnoj praksi ili znanstvenoistraživačkim pristupima povezanosti tih dvaju pojmova, ako ga je ikada i bilo, svakako je odavno iza nas. Usprkos tome danas se čini da se, osobito u znanstvenoistraživačkom radu na području nekadašnjih sportskih socijalističkih velesila, tim odnosima ne posvećuje odgovarajuća pozornost i da se oni često a priori negiraju i smatraju nevažnima. Zbog toga je glavni cilj ovoga članka potaknuti raspravu o važnosti i smislu istraživanja odnosa između politike i sporta gledano iz dvije perspektive – s obzirom na iskustva znanstvenika iz cijeloga svijeta te s obzirom na dosad provedena istraživanja znanstvenika iz bivše Jugoslavije. Stoga smo u ovome članku najprije teoretski odredili kontekst odnosa politike i sporta, a zatim smo analizom postojeće svjetske literature i radova znanstvenika s prostora bivše Jugoslavije analizirali međusobnu povezanost sporta i politike. Na temelju dobivenih rezultata, koji potvrđuju stalnu i čvrstu povezanost, ali ujedno i suviše apstraktno i paušalno razumijevanje odnosa sporta i politike, nudimo politološki relevantnu tipologiju odnosa između politike i sporta. Smatramo da razlike između odnosa politike kao borbe za vlast, institucionalne strukture te koncepta javnointeresnog djelovanja i sporta presudno utječu na buduća obilježja odnosa sporta i politike. ; Times when relations between politics and sports did not exist – be it in everyday practices or within scientific research – is definitely long gone, if they ever even existed. Nevertheless, it seems today that, especially within scientific research, these relations do not receive appropriate attention in the territories of former socialist sports superpowers, being a priori denied and considered as unimportant. That is why the key motive of this article is to initiate a discussion about the relevance of knowledge and research of the relations between politics and sport from two perspectives – the existing world-wide political science research experiences gained so far and already conducted researches in the territory of former Yugoslavia. In doing so, we first theoretically define the context of sports and politics, and then with the use of the literature review method analyse their mutual connectivity in the world and, more narrowly, within the work of the scientific community in the region of former Yugoslavia. Based on the gained conclusions which confirm a tight and constant, but also often abstract and flat-rate understood interplay between both analysed phenomena, a special typology for their in-depth and political-science-focused study is delivered. It is believed that distinctions between political, polity and policy approaches to sport decisively influence the mode of their future interplay.

U radu se propituje status općeeuropskih frazema hrvatskoga jezika u izdanjima Rječnika stranih riječi Bratoljuba Klaića. Pod općeeuropskim se frazemima podrazumijevaju međunarodni frazemi potvrđeni u europskim jezicima s jednakim značenjem i velikom strukturnom podudarnošću. Za te je frazeme važno da najčešće imaju poznat zajednički izvor, tj. podrijetlo, ali postoje i općeeuropski frazemi kojima još nije utvrđeno točno podrijetlo, odnosno jezik i tekst iz kojega su uzeti i prošireni. Stoga je cilj rada utvrditi i opisati status općeeuropskih frazema u Klaićevu Rječniku stranih riječi. Naime, Bratoljub Klaić u njemu donosi vrijedne podatke o izvoru pojedinoga frazema, izreke ili poslovice. Pri tome su u Rječnik uključeni općeeuropski frazemi kojima je sastavnicom strano vlastito ime, strani apelativ ili termin ili je riječ o prevedenicama iz latinskoga i drugih jezika. Dolazi se do zaključka da Klaićev rječnik može, kao nezaobilazno polazište nekom budućem hrvatskom etimološkom frazeološkom rječniku, biti važnim izvorom proučavanju podrijetla frazema. ; The paper discusses the status of common European phrasemes in Croatian found in various editions of B. Klaić's Dictionary of Foreign Words. Common European phrasemes are defined as international phrasemes appearing in different European languages, with an identical meaning and a high degree of structural correspondence. These phrasemes tend to have a known common origin; however, there are also common European phrasemes with no confirmed source, i.e. it is not known from which language and text they originated and spread. This paper therefore aims to describe the status of common European phrasemes in B. Klaić's Dictionary of Foreign Words, which contains valuable data on the origin of individual phrasemes, sayings, and proverbs. The Dictionary includes common European phrasemes that contain foreign proper names, foreign common nouns or foreign terms, or are translations from Latin and other languages. The Klaić's Dictionary can serve as an important source for the study of phraseme origins, as a required starting point for a future etymological dictionary of Croatian phrasemes.

The paper disentangles gross savings into government and private savings and investigate their impact on gross investment. Our methodology is based on a balanced panel of four MENA countries (Tunisia, Jordan, Egypt and Lebanon) for the period 2000-2017 by employing the Panel Vector Autoregressive Model (PVAR). Our findings show that government savings as a ratio of GDP does not have any impact on investment while private savings as a ratio of GDP does. Both variables exhibit the correct signs. The results also show that mobility of private saving is high and seemingly statistically inconsistent with the Fielstein and Horioka (1980) puzzle. Our paper also reveals that even though OECD countries are more open than our sample countries, the higher capital mobility of our sample is driven by the economic and political instability in the region. ; Rad razgraničava bruto štednju na državnu i privatnu štednju te istražuje njihov utjecaj na bruto investicije. Metodologija se temelji na uravnoteženom panelu četiri zemlje Bliskog istoka i Afrike (Tunis, Jordan, Egipat i Libanon) za razdoblje od 2000. do 2017. primjenom panel vektorskog autoregreijskog modela (PVAR). Rezultati pokazuju da državna štednja kao omjer BDP-a nema utjecaja na investicije, dok privatna štednja kao omjer BDP -a ima. Obje varijable potvrđuju očekivani predznak. Rezultati također pokazuju da je mobilnost privatne štednje velika i naizgled statistički neusklađena s zagonetkom Fielstein i Horioka (1980.). Ovaj članak također otkriva da, iako su zemlje OECD-a otvorenije od zemalja promatranog uzorka, veća mobilnost kapitala promatranog uzorka je posljedica ekonomske i političke nestabilnosti u regiji.

Due to social and geographical mobility and globalization, many minority languages in the world are pushed to the periphery. Reasons for such a trend differ among languages. In the case of the Punjabi language, despite being spoken by a major portion of the population, the speakers are gradually disowning it. Considering this gradual shift, the present study explores the predicament of the Punjabi language. The study uses phenomenological design and collects data from Punjabi ethnic students in four different universities in Islamabad. The study uses semi-structured interviews, TV shows, and natural conversations. Findings reveal that the Punjabi speakers themselves disown their language as well as Punjabi identity due to social, economic, religious, and political reasons. Especially women avoid the language more, they do not speak Punjabi with their children, and they reject their Punjabi identity. ; Zaradi družbene in geografske mobilnosti in globalizacije so številni manjšinski jeziki na svetu potisnjeni na obrobje. Razlogi za to se razlikujejo. V primeru pandžabskega jezika se govorci kljub temu, da jih govori večji del prebivalstva, pandžabščini postopoma odpovedujejo. Glede na ta postopni premik študija raziskuje težave pandžabskega jezika. Študija uporablja fenomenološko zasnovo in zbira podatke študentov pandžabskih narodnosti na štirih različnih univerzah v večjezičnem in večkulturnem glavnem mestu Islamabad. Študija uporablja pol strukturirane intervjuje, televizijske oddaje in naravne pogovore. Študija ugotavlja, da se govorci pandžabščine sami odpovedujejo svojemu jeziku in pandžabski identiteti iz družbenih, ekonomskih, verskih in političnih razlogov. Še posebej ženske se jezika bolj izogibajo, s svojimi otroki ne govorijo v pandžabščini in zavračajo svojo pandžabsko identiteto.