This study deals with the attitudinal aspect of Euro-English, denoting a specific form of the English language that is frequently used within the institutions of the European Union. A questionnaire survey was conducted among 285 representatives who work for one of these institutions in Brussels. The respondents were asked to rate several deviations from Standard English, identified in a corpus-based analysis of EU texts, as either "acceptable" or "unacceptable" English usage. The findings reveal that the high acceptability rates of the proposed features among the non-native English-speaking respondents were mainly related to their proficiency in English and/or mother tongue interference. Moreover, since native speakers of English also accepted most of the proposed deviations, it follows that the participants did not seem to be aware of non-standardness in the test sentences. Euro-English must be regarded as EU jargon due to its technical, administrative or legal nature and not as a separate non-standard form of English for EU institutional settings. ; Ta raziskava analizira odnos 285 predstavnikov ene izmed inštitucij Evropske unije do t. i. evroangleščine kot oblike angleščine, kakršno pogosto uporabljajo v svojem večjezičnem delovnem okolju. Raziskava je bila usmerjena na ugotavljanje sprejemljivosti določenih jezikovnih vzorcev, ki odstopajo od modela standardne angleščine. Z analizo pisnih besedil Evropske unije v angleškem jeziku smo določili, katere izmed le-teh vključiti v testne stavke, s katerimi smo anketirance soočili. Analiza podatkov za nerojene govorce kaže na to, da obstaja določena povezanost med sprejetjem predlaganih odstopanj od standardne angleščine in znanjem ciljnega jezika in/ali prepletanjem maternih jezikov. Ker so tudi materni govorci sprejeli večino predlaganih značilnosti, ugotavljamo, da anketiranci evroangleščine ne dojemajo kot nestandardno obliko angleščine znotraj inštitucij Evropske unije, temveč kot EU žargon zaradi svoje tehnične, administrativne ali zakonodajne narave.
This dissertation deals with a sociolinguistic analysis of attitudes towards Euro-English (E-E), denoting a specific variety of the English language as is primarily used within the multicultural and multilingual professional contexts of the European Union (EU) institutions. Particularly within the European Commission (EC) English has acquired the role of the primary working language. This is apparent from the most recent figures provided by its translation service, according to which as many as 81.3% of source documents were written in English in 2014 (as compared to 77.6% in 2012 and 62% in 2004), followed by French with only 5%. Consequently, 285 EC representatives from different EU member states were surveyed on their attitudes towards E-E, primarily focusing on those respondents whose mother tongues are not English. Crucially, they were asked to evaluate several sentences that deviated from Standard English according to their perceptions of what is acceptable English usage and what is not. Beforehand, a corpus-based analysis was conducted in order to determine which potentially E-E features to integrate within the acceptability test. Importantly, the authors of the examined EU material are deemed congruent as much as possible with the participants of the attitudinal analysis, as they all work for one of the main EU institutions. The main findings reveal that the high acceptability rates of the proposed deviant sentences among the surveyed non-native English-speaking EC representatives were primarily related to their lower proficiency in the English language and/or mother tongue interference, whereas we argue that the surveyed native speakers accepted most of them because they failed to apply a known language system accurately. Accordingly, we found out that the participants as a whole generally adhere to native models of English, i.e. British English, and thus do not personally endorse a European variety of English as a standard of linguistic correctness in their minds. Although specific usage that differs from the standard use of English has to an extent been developed within the EU institutions, the identified features must be regarded as EU jargon ; which may be more or less obvious ; rather than a particular E-E variety already expressing common EU culture and identity. We conclude that an independent variety of English, comparable to the Inner or Outer Circle Englishes, neither exists to date nor is in its earliest stage of development within the EU institutions. ; Disertacija predstavlja sociolingvistično analizo odnosa do t. i. evroangleščine kot različice angleščine, kakršna se pogosto uporablja v večkulturnem in večjezičnem delovnem okolju inštitucij Evropske unije (EU). Zlasti v Evropski komisiji (EK) je angleščina že prevzela vlogo dejanskega primarnega delovnega jezika, kar je razvidno iz najnovejših dosegljivih podatkov njene prevajalske službe, po katerih je bilo leta 2014 kar 81,3 % vseh izvirnikov osnovanih v angleškem jeziku (v primerjavi s 77,6 % v letu 2012 in z 62 % v letu 2004), medtem ko je bila francoščina kot drugi najpogostejši delovni jezik uporabljena v le 5 %. Opravljena raziskava zajema vzorec 285 predstavnikov EK, ki prihajajo iz različnih držav EU, osredotočili pa smo se predvsem na tiste govorce, katerim angleščina ni materni jezik. Ker je bilo proučevanje odnosa do evroangleščine usmerjeno zlasti na ugotavljanje sprejemljivosti določenih jezikovnih vzorcev, ki že odstopajo od modela angleščine rojenih govorcev, smo s korpusno analizo pisnih besedil EU ugotavljali njihovo pojavnost in pogostost. S tem smo določili, katere izmed pogosteje zastopanih prvin evroangleščine vključiti v testne stavke, s katerimi smo anketirance soočili. Menimo, da so pisci izbranega jezikovnega korpusa kar se da skladni z udeleženci spletnega anketiranja, saj vsi predstavniki opazovane populacije delujejo v eni izmed glavnih inštitucij EU. Analiza podatkov, ki jih predstavlja ta disertacija, kaže na to, da nerojeni govorci, ki smo jih anketirali, predlagana odstopanja od predpisane jezikovne norme sprejemajo zlasti zaradi pomanjkljive jezikovne zmožnosti in/ali prepletanja maternih jezikov, rojeni govorci pa jih sprejemajo predvsem zaradi nepravilne uporabe slovničnih pravil. Posledično ugotavljamo, da anketiranci kot celota na splošno stremijo k modelom standardne angleščine, in sicer britanske angleščine, in tako evroangleščine ne smatrajo kot ustrezno rabo jezika, h kateri bi zavestno težili. Čeprav trdimo, da predstavniki inštitucij EU, ki govorijo in pišejo v imenu širše evropske javnosti, do neke mere dejansko razvijajo specifično rabo jezika, ki že odstopa od modela angleščine rojenih govorcev, gre pri analiziranem besedišču v večini za bolj ali manj opazen žargon EU kot politične in gospodarske skupnosti njenih številnih držav članic, ne pa že za izražanje skupne kulture in identitete EU. Zaključujemo torej, da se v inštitucijah EU evroangleščina kot evropska različica angleščine, primerljiva z angleščinami notranjega ali zunanjega kroga, ni razvila oz. se tudi ne razvija.
V Afganistanu je avgusta 2021 islamistično gibanje talibanov po 20 letih zahodne vojaške prisotnosti drugič prevzelo oblast, potem ko je v državi prvič vladalo med letoma 1996 in 2001. Po drugem talibanskem prevzemu oblasti se je mednarodna skupnost spraševala, ali bodo »študenti« ponovno uveljavljali brutalne politike do žensk, kakršne so izvajali v obdobju svoje prve vladavine. Kljub temu da so talibani nakazovali, da bi bil njihov odnos do žensk tokrat lahko manj restriktiven, pa so na koncu znova uveljavili zatiranje ženskega spola. Negativen odnos talibanov do žensk je rezultat vpliva različnih, edsebojno prepletenih oziroma komplementarnih dejavnikov: etničnega, religijsko-ideološkega, socializacijsko-političnega in medkulturnega. Brez upoštevanja teh dejavnikov ni mogoče ustrezno razumeti talibanskih politik do žensk. Vendar pa se zdi, da zahodni akterji ne razumejo teh kompleksnih ozadij in posledično uvajajo kontraproduktivne sankcije proti talibanskemu režimu, pri čemer tudi niso sposobni samokritično oceniti posledic svoje dolgoletne in problematične vojaške prisotnosti v Afganistanu. Ključni pojmi: Afganistan, talibani, ženske, Paštunvali, Deoband, Zahod, kultura
Nakon što su spomenuli osnovni principi lingvističke statistike i poznate frekvencijske analize u članku se dalje govori o rezultatima frekvencijske analize engleskog jezika elektroničarske struke. Posebno se obrađuju podaci koje daje frekvencijska lista, a odnose se na raspodjelu frekvencija, rang i kumulativnu frekvenciju te odnose između gramatičkih i leksičkih jedinica. Ovi podaci se zatim uspoređuju sa podacima dobivenim analizom takozvanog "Brown Corpusa" i "A Word-Frequency List of Scientific English" ("Popis frekvencije riječi znanstvenog engleskog"). U članku se također ponovo ispituju neke od zakonitosti lingvističke statistike.
Članek predstavlja ugotovitve raziskave o odnosu javnosti do obnovljivih virov energije – OVE (SJM 2019/1) in jih postavlja v kontekst mednarodne primerjave stališč o podnebnih spremembah, kot se kažejo iz podatkov Evropske družboslovne raziskave ESS 2016 (modul: Climate Change). Rezultati kažejo na splošno visoko stopnjo soglašanja javnosti s podnebno paradigmo, pri konkretnejših okoljskih ukrepih pa je (tudi evropsko) javno mnenje nekoliko bolj zadržano. Podobne ugotovitve najdemo v študiji OVE. Ta pokaže izrazito favoriziranje vetrnega in sončnega scenarija, ki sta s stališča javnosti podrobneje predstavljena s prednostmi in slabostmi. Pri obravnavi konkretne prostorske umestitve pa se kaže, kako javnomnenjski razmislek počasi drsi iz polja okoljske v polje ekonomske, tržne miselnosti. Primerjalna analiza podatkov ESS kaže podobno sliko, še posebej, ko opazujemo razlike med okoljsko razvitejšimi zahodnoevropskimi in nordijskimi državami ter državami srednje in vzhodne Evrope. Avtorja v zaključku poudarita, da okoljska transformacija (tudi z implementacijo OVE) ne bo uspešna brez širše družbene transformacije, ki bo zagotovila pravično porazdelitev koristi in tveganj. Ključni pojmi: podnebne spremembe, obnovljivi viri energije, ESS, javno mnenje, vetrna elektrarna, sončna elektrarna, prostorski učinki
Povzetek. V članku raziskujemo odnos večinskega prebivalstva tretjega največjega slovenskega mesta Celje do albanske priseljenske skupnosti, ki se je v zadnjem obdobju številčno okrepila in med večinskim prebivalstvom generira odklonilni odnos in etnično distanco. Na podlagi teoretskih predpostavk v polju sociologije in migracijskih študij je bil oblikovan raziskovalni načrt z integracijo metod. Analiza rezultatov je pokazala, da ima večinsko prebivalstvo prevladujoče negativen odnos, opazili smo delna ujemanja s predpostavljenimi teoretičnimi izhodišči, pri čemer se je pokazalo, da imajo posameznice z višjo izobrazbo in višjimi dohodki nekoliko bolj naklonjen odnos do priseljencev kot moški respondenti z nižjo izobrazbo in nižjimi prihodki. Ključni pojmi: priseljenci albanske narodnosti, odnos večinskega prebivalstva, albanofobija, Mestna občina Celje
V članku so predstavljene ugotovitve raziskav Slovensko javno mnenje, ki so bile izvedene tik pred začetkom epidemije ter v prvem in drugem valu epidemije. V članku nas zanima vpliv percepcije in vrednotenja družbenih neenakosti na protestno participacijo državljanov. Bolj konkretno: zanima nas, kako se te zaznave povezujejo z dejanskim položajem posameznikov in kako součinkovanje obojega prispeva k nezadovoljstvu, ki se kaže kot pripravljenost na proteste. Izhajamo iz teorije relativne deprivacije, ki se kaže kot relevantna za pojasnjevanje pojavljanja protestov v kriznih časih. Rezultati raziskave potrjujejo relevantnost teorije še posebej v času krize oziroma nenapovedanega in nenadnega izbruha zamere, ko običajni pojasnjevalni modeli političnega delovanja ne zadoščajo. Izkaže se, da bistven sprožilec kolektivnega ravnanja pri tem ni absolutna stiska, ampak je lahko protestno ravnanje posledica relativne stopnje deprivacije v posamezni družbeni skupini. Pomembna je diskrepanca med specifičnimi in za posamezno socialno skupino legitimnimi pričakovanji (glede norm, življenjskega standarda in družbenega položaja) ter ocenami o tem, ali se bodo ta pričakovanja uresničila.
Budući da danas u izgovoru latinskog jezika u Hrvatskoj vlada zbrka, došlo je do toga da hrvatska mladež ne zna ni klasični ni tradicionalni izgovor. A kad već stvari tako stoje, Mate Križman u Glasniku Hrvatskoga društva klasičnih filologa savjetuje da upravo ondje pretiskan članak profesora Gortana - Tradicionalni i klasični izgovor latinskog jezika - bude poticajem za raspravljanje о tom problemu. Potaknut spomenutim člankom pisac ove rasprave postavlja pitanje о tome da li se moramo stidjeti što latinski jezik još i sada živi kod Hrvata u svagdašnjoj uporabi u tradicionalnom izgovoru, ili što poznavanje klasičnih jezika kod nas iz dana u dan biva sve slabije. Budući da se u pretiskanom članku radi о dogovoru о izgovoru, u njemu se latinski izgovor - dakle: problem nauka о jeziku koji je u sebi i po sebi nezavisan - miješa s politikom. Profesor Gortan, budući upućen hrvatskom samozatajnosti i sklon jugoslavenskom jedinstvu, tvrdi da jugoslavenske države nisu vezane nikakvim posebnim nacionalnim tradicijama latinskog izgovora. Ali, jer kod Hrvata stvari stoje daleko drugačije nego što kaže, već se samo po sebi razumije zašto su sve tadašnje jugoslavenske države osim Hrvatske i Bosne i Hercegovine prihvatile klasični izgovor što ga je predložio pisac. Što se pak tiče današnjeg izgovora latinskog jezika u Hrvatskoj, treba razmisliti nije li kudikamo više stvar u tome da Hrvatima najveću poteškoću stvara neznanje klasičnih jezika. No zaključno je pitanje ipak ovo: zašto se danas pretiskuje unitaristički intoniran članak?
Avtorja v članku preučujeta stališča prebivalcev občin Kostel in Osilnica ob slovensko-hrvaški meji do ljudi na poti. Na tem območju skušajo migranti množično prečkati mejo, zato je posrednih ali neposrednih stikov med lokalnim prebivalstvom in migranti več kot drugod po državi. Zanimalo ju je, ali so stališča tamkajšnjega prebivalstva v primerjavi s stališči celotnega prebivalstva Slovenije o vprašanjih, povezanih z migranti, drugačna, in ali so povezana z nekaterimi demografskimi dejavniki (s spolom, starostjo, z izobrazbo, veroizpovedjo). Pričujočo mikroštudijo, ki temelji na terenski anketi, leta 2020 izvedeni v Kostelu in Osilnici, postavljata tudi v kontekst raziskav Slovensko javno mnenje.
Pričujoči članek skuša na podlagi poglobljenih individualnih pogovorov z bralci o njihovih bralnih navadah izluščiti, kako realni prostor branja sooblikuje bralno izkušnjo. Osredotoča se na branje leposlovja za prosti čas in na branje domá, ki so ga sogovorniki postavili v središče, obravnava branje na prostem in v javnosti, dotika pa se tudi vprašanja, kako prostor branja spreminja digitalizacija. Pri tem vseskozi izhaja iz branja kot izrazito telesne in materialne prakse.
